Znane osebnosti

0
1219

 

France Bevk

Pisatelj rojen 17. septembra 1890. Rodil se je v skromni bajtarski družini v Zakojci. Že kot otrok je izredno rad prebiral knjige, ki so ga potem spremljale vse življenje. Po poklicu je bil sicer učitelj, a ne dolgo. Posvetil se je predvsem urednikovanju in pisateljevanju. Njegova bibliografija je zelo obsežna, šteje okrog 250 naslovov. Izredno raznovrstna so njegova dela tudi glede na tematiko in pripovedne vrste. Snov za svoje knjige je črpal iz otroških in mladostnih doživetij, iz življenja cerkljanskih vasi, zgodovine kmečkih uporov in iz časov fašistične okupacije Primorske. V ta čas posega tudi njegovo najboljše delo, roman Kaplan Martin Čedermac. Zaradi svojega pisanja, ki je bilo naperjeno proti fašističnemu režimu, je bil Bevk tudi večkrat zaprt. Njegove knjige so prevedene v številne evropske jezike in celo v japonščino, rojstna hiša je danes preurejena v muzej in odprta za obiske. Umrl je na isti dan, kot se je rodil, leta 1970.

Peter Jereb

Ljudski skladatelj rojen 1. julija 1867 v Cerknem. Z glasbo se je srečal že v ljudski šoli, ko se je učil igranja na violino. Starši so mu zgodaj umrli. K sebi ga je vzel stric, ki je župnikoval v bližini Kamnika. S sedemnajstimi leti je odšel v orglarsko šolo v Ljubljano. Hkrati se je usposobil za občinskega tajnika. Službo je nastopil v Litiji, kjer je ostal do svoje smrti leta 1951. Znan je bil kot pevovodja zbora »Lipa«, kot skladatelj in kulturni delavec. Bil je izredno ploden skladatelj, saj je napisal okrog 200 skladb za moški, ženski ali mešani pevski zbor. Komponiral je tudi cerkvene in orkestralne skladbe.

 

Dr. Frančišek Borgia Sedej

Goriški nadškof, rojen 10. oktobra 1854 v Cerknem. Rodil se je v kmečki družini in kot edini od otrok šel študirat. Postal je duhovnik, vendar je s študijem nadaljeval in 1884 doktoriral iz teologije. Govoril je več jezikov in bil v stikih z učenjaki. Sodeloval je z znanim slavistom Baudouinom de Courtenayjem, ki je na njegovo pobudo obiskal tudi Cerkljansko in raziskoval tukajšnje narečje. 1906 je bil Sedej imenovan za goriškega nadškofa. Za zgodovino Primorcev je najpomembnejša njegova dejavnost v času fašistične okupacije. Bil je borec za pravice slovenskega naroda, za ohranjanje slovenskega jezika v šolah, v cerkvah in v vsakdanjem življenju. Naposled je tudi sam postal žrtev fašizma. Tudi na prigovarjanje papeža se je leta 1931 odločil za upokojitev. Želel je, da na njegovo mesto imenujejo človeka, ki bo enako pravičen do vseh narodnosti, a se to žal ni zgodilo.

Dr. Franc Močnik

Matematik, rojen 1. oktobra 1814 v Cerknem. Znameniti slovenski matematik velja za vodilnega matematičnega pedagoga v 19. stoletju v tedanjem srednjeevropskem prostoru. Iz rojstnega Cerknega ga je pot vodila naprej na šolanje v Idrijo, Ljubljano in Gorico. Bil je profesor na meščanski šoli v Gorici, nato na vseučiliščih v Lwovu in Olmucu, šolski nadzornik v Ljubljani in v Gradcu. Napisal je veliko število priročnikov, učbenikov in metodičnih knjig. Uporabljali so jih na vseh osnovnih in srednjih šolah takratne Avstroogrske pa tudi širše. Položil je temelje modernemu poučevanju matematike in jo uveljavil kot predmet, ki razvija natančnost in logično razmišljanje. Kot šolski nadzornik za Kranjsko pa si je prizadeval tudi za uvedbo slovenskega jezika v osnovnih šolah.

Mihael Peternel

Mihael Peternel se je rodil 22. septembra 1808 na kmetiji Laniše. Bil je duhovnik, profesor, naravoslovec, polihistor in samouk. Glavno šolo je obiskoval v Idriji med letoma 1818 in 1821, šolanje je nadaljeval v Gorici, Celovcu in Ljubljani. Na liceju v Ljubljani je doštudiral filozofijo, nato pa nadaljeval s študijem teologije. Med študijem na liceju je spoznal dr. Frana Močnika s katerim sta kasneje sodelovala pri izdaji Vegovih logaritmovnikov.

Mihael Peternel je na novoustanovljeni tri razredni ljubljanski realki med leti 1852 in 1860 opravljal ravnateljsko funkcijo in obenem poučeval religijo, prirodoslovje, fiziko in kemijo. Ukvarjal se je tudi s slovensko naravoslovno terminologijo, načrtoval gradnje hiš, skednjev, kozolcev in hlevov. Upokojil se je leta 1874, umrl pa 6. avgusta 1884 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. V naši prestolnici je Peternelova ulica ena izmed najkrajših. Ob 195-letnici rojstva Mihaela Peternela, so 22. septembra 2003 na njegovi rojstni hiši svečano obeležili odkritje spominske plošče.

Peter Brelih

Peter Brelih, rojen 1882 v Cerknem, izvira iz znane napredne in dokaj premožne cerkljanske družine. Po domače se je reklo pri Guštinu ali še bolj po cerkljansko pri Buštinu. Doma v Cerknem je končal prvi in drugi razred ljudske šole, tretji in četrti pa v Škofji Loki. Po maturi na realni gimnaziji (1905) v Ljubljani je nadaljeval študije na nemški visoki tehniški šoli v Pragi, kjer je absolviral zavarovalno tehniko. Študij v Pragi je bil pomemben za njegovo poklicno pot, pa tudi za celotno življenjsko usmeritev. Že med študijem je skupaj z drugimi slovenskimi študenti leta 1906 začel izdajati list Slovenski tehnik, ki so ga pošiljali v Ljubljano kot prilogo Slovenskemu narodu in nekaterim drugim časopisom. Bil je njegov urednik (poleg strokovnega in odgovornega urednika) in član oziroma podpredsednik in pozneje predsednik Kluba slovenskih tehnikov v Pragi. Bil je tudi član tamkajšnjega slovenskega akademskega društva Ilirija. Po končanih študijah v Pragi se je vrnil domov in delal na zadružništvu na Goriškem. V Cerknem je bil soustanovitelj Posojilnice in hranilnice, aktivni član Sokola in funkcionar Planinskega društva v Cerknem. Pomembno vlogo je prispeval k oživitvi laufarije. Ob sodelovanju »pripravljalnega odbora« je do obnovitve laufarije prišlo leta 1956. Pobudo zanjo je da Peter Brelih, ki je leta 1948 začel namenoma prihajati v Cerkno, da bi ljudi navdušil za obnovitev tega pustnega običaja.

Franc Kobal

Cerkljanski rojak Franc Kobal se je rodil leta 1920 na domačiji pod Poreznom. Osnovno šolo je obiskoval v Cerknem. Pri 20. letih je bil vpoklican v italijansko vojsko in ob povratku veliko postoril za Cerkno. Deloval je tudi s cerkljansko laufarijo. Temeljno izhodišče razvoja cerkljanske laufarije so predstavljale tri lesene maske t.i. larfe, ki so bile s strani Petra Breliha posredovane Etnografskemu muzeju v Ljubljano. Prav zaradi slednjih manjkajočih larf so se člani laufarije obrnili na domačina Franca Kobala, saj je med Cerkljani še živel spomin, da je njegov ded Blaž Kobal (1855–1940) izdeloval larfe. Franc Kobal je sodeloval pri izdelovanju 14-članske laufarske družine leta 1955. Želja po okrepitvi takratne laufarske družine, pa so pripomogle k nastanku novih pustnih likov. Večina larf je nastala do leta 1976, zadnja pustna maska »Oštir« pa je nastala leta 1997. Od takrat naprej pa vse do sedaj ostaja število laufarjev nespremenjeno. Cerkljanskemu rojaku Francu Kobalu je bilo leta 2006, torej dve leti po smrti, posthumno dodeljeno Bevkovo priznanje Občine Cerkno.

Andrej Kobal

Svetovni popotnik Andrej Kobal, stric Franca Kobala, se je rodil 29. novembra 1899 v Cerknem, nižjo gimnazijo je opravil v Gorici in kmalu po 1. svetovni vojni pobegnil iz goriških zaporov v Ljubljano. Zatem je nekaj časa deloval v Slovenj Gradcu, kasneje pa se je preselil v Ameriko in tam dosegel štiri doktorate. Andrej Kobal je napisal več pesmi in kratkih povesti, deloma iz spominov na staro domovino, deloma pa iz življenja rojakov v Ameriki. Po upokojitvi je napisal knjigi v dveh delih z naslovom »Svetovni popotnik pripoveduje« (1. del 1975, 2. del 1976) v katerih je opisal svoje življenje od otroštva do upokojitve. Poleg tega sta omembe vredni tudi knjigi »Slovenec v službi F.B.I.« ter »druge zgodbe ameriških Slovencev« (1981). Veljal je za najuspešnejšega slovenskega izobraženca v ZDA. Poučeval je na različnih univerzah, med drugim je uvedel tudi prve tečaje slovenščine ter sodeloval v raznih društvih. Umrl je 16. marca 1988 v Murnau na Bavarskem.

Jakob Raspet

Slikar, podobar in pozlatar, rojen 1. julija 1836 v Cerknem. Poleg poljanskih Šubicev velja za najmarkantnejšega predstavnika podobarskih delavnic, ki so se v preteklem stoletju in tudi že prej uveljavljale na prostoru med Poljanami, Cerknem in Idrijo. Izdeloval je oltarje v farni cerkvi svete Ane v Cerknem, skoraj v celoti pa tudi notranjščino podružnične cerkve v Zakrižu. Posvečal se je tudi slikarstvu, po mnenju poznavalcev kar uspešno, čeravno mu ne pripisujejo originalnosti. Raspetovo delo je pomembno za Cerkljansko, ker je pomenilo prvo večjo uveljavitev domačega umetnika, ki je ustvarjal na širšem območju.

Josip Štravs

Podobar, rojen 3.marca 1843 v Ravnah pri Cerknem. Za podobarja se je izučil pri mojstru Tavčarju v Idriji. Kot podobar sicer Raspeta ni dosegel, se je pa izkazal z izdelavo oltarjev pri svetem Jerneju v Cerknem. Delal pa je veliko več kot Raspet, precej časa tudi na Dolenjskem. Proti koncu življenja se je precej resno lotil fotografiranja. Najstarejši fotografiji Idrije (pred letom 1876) in Cerknega (1896) sta njegovo delo.