Tokrat predstavljamo Ravne pri Cerknem, ki ležijo v samem središču Cerkljanske. Viktor Prezelj, avtor vseh zgodovinskih podatkov, ki jih navajamo v tem prispevku, je v knjigi Moje Ravne območje opisal s prispodobo ležečega velikana:

»Noge ima rahlo raztegnjene, v kolenu upognjene pod kotom 50°, stopali namaka v reki Idrijci: levo na Želinu, desno na Reki. Nogi loči majhna dolinica, ki se začne na nekako 400 metrih nadmorske višine, na pol poti med Reko in Želinom. […] Ta dolinica deli ti dve nogi vse do podnožja Osredka, ki nam bo služil kot trebušni greben. Levi bok ležečega moža bi bil Mali Kovk, desni pa Leče. Od Osredka se teren rahlo vzpenja proti Velikemu Kovku, ki nam predstavlja glavo našega moža. Levo nadlakt, stegnjeno proti Cerknemu, predstavlja Ključ, od tu pa roko čez Medvejk proti Cerknici. Desno roko pa mož moli proti Orehovski grapi. To roko predstavlja Radamažna in greben proti Kranjcu.«

Peš skozi Čelo, z Želina ali Reke

Bregovi tega »velikana« so po pobočjih večinoma poraščeni, medtem ko so ravninski deli, po katerih je vas tudi dobila ime, obdelani. Vas danes šteje nekaj več kot 160 prebivalcev, ki po večini živijo v dveh strnjenih naseljih: Gorenjih in Dolenjih Ravnah. Najvišji vrh je z 839 metri nadmorske višine Velik Kovk.

Z avtomobilom je dostop do vasi mogoč iz Zakriža. V Ravne pa vodijo tudi številne pešpoti, ki so vedno bolj priljubljene med oddiha željnimi domačini in turisti. Tako se lahko v Ravne iz Cerknega povzpnemo skozi Čelo, nič manj mikavni pa nista poti z Želina in Orehovske grape. Bolj zaraščeni, a kljub temu prehodni in vidni stezi, v Ravne vodita tudi z Reke.

Zora s skoraj stoletno tradicijo

Družabno dogajanje se večinoma odvija v kulturnem domu Ravne, ki so ga prizadevni domačini zgradili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. V njem domuje tudi Kulturno–umetniško društvo Zora Ravne, ki je bilo ustanovljeno že leta 1921, kot Slovensko prosvetno društvo Zora. V okviru tedanjega društva je delovala društvena knjižnica, uprizarjali so tudi dramska dela. Prva je bila 18. junija 1922 uprizorjena veseloigra Tri sestre.

Društvo je bilo zaradi pritiska fašističnih oblasti leta 1927 ukinjeno, razmah pa je doživelo po ponovni ustanovitvi leta 1946. Izjemna dramska sekcija je tako v prihodnjih desetletjih uprizorila vrsto iger, med njimi: Kralja na Betajnovi, mladinsko igro Oliver Twist, ljudsko Dekle iz Trente.

Tradicija in alternativa

Danes KUD Zora Ravne organizira nekaj večjih prireditev na leto. Sekcija Ravnanskih Podokničark je jeseni 2016 pripravila že 10. tradicionalno prireditev Pozdrav jeseni. Podokničarke so na prireditvi poleg domačega igralskega in glasbenega potenciala gostile tudi številne znane slovenske ustvarjalce.

Tradicionalen je tudi festival alternativne glasbe Rad bi bil normalen festival, ki gosti najboljše glasbene skupine te zvrsti iz Slovenije in tujine. Seveda ne gre pozabiti na velikonočno zabavo, ki jo poznajo po vsej Sloveniji.

Šestdeset let gasilstva

Vaščani se poleg dejavnosti v okviru KUD Zora družijo tudi v Prostovoljnem gasilskem društvu Ravne, ki je lani praznovalo 60. obletnico delovanja. Društvo se je ob tej priložnosti odločilo za obnovo in povečanje gasilskega doma.

Domiselno do samostojne župnije

Leta 1650 je bila v Ravnah pri Cerknem zgrajena vaška cerkev Sv. Urha, ki je bila temeljito prenovljena med letoma 1906 in 1908.

Anekdota pravi, da je bila župnija za samostojno razglašena po zaslugi domiselnega domačina, ki je komisijo namesto po bližji poti skozi Čelo peljal po daljši skozi Zakriž in s tem dokazal potrebno oddaljenost v kilometrih.

V vasi je dolga leta služboval župnik Ivan Mozetič, ki se je po upokojitvi vrnil v vas, si tu zgradil dom in je zdaj v Ravnah tudi pokopan. Znan je bil kot izjemen poznavalec zelišč, s katerimi je zdravil ljudi od blizu in daleč. Med drugimi je bil njegov učenec pater Simon Ašič.

V Ravnah je kot vojni begunec leta 1915 časa živel tudi goriški nadškof Frančišek B. Sedej, ki je od tu vodil goriško nadškofijo. Cerkev Sv. Urha je tudi del znamenitega pentagrama okoliških cerkva, o katerem je pisal Ivan Mohorič.

Podzemne lepote

Vas je bila do nekaj let nazaj zagotovo najbolj poznana po Ravenski jami. Njena posebnost je bogato okrasje iz snežno belih aragonitnih kristalnih prevlek, oblikovanih v različne iglice. Najlepši so skupki iglic v obliki ježkov. Jamo je domačin po naključju odkril leta 1832, vendar je, prepričan, da je odkritje krivo za točo v naslednjih letih, vhod vanjo kmalu zazidal.

Na začetku 20. stoletja so jamo raziskovali cerkljanski planinci, v času med obema vojnama pa italijanski speleologi. Naključni obiskovalci so povzročili veliko škode na jamskem okrasju, zato so se po letu 1956 sprva odločili, da bo odprta le za strokovno javnost. Vseeno je 352 metrov dolg splet rovov v treh nivojih v kasnejših letih postal velika turistična znamenitost.

Žal je Ravenska jama že nekaj let zaprta za obiskovalce in je zato že dodobra spolzela v pozabo. O pestrosti ravnanskega podzemlja priča tudi odkritje nove jame leta 2005, za katero jamarji domnevajo, da je povezana s staro. V njej so odkrili še nedotaknjene aragonitne ježke. Tudi v to jamo vstop še ni mogoč.