KS Šebrelje: Divje babe in njihova planota

0
1946

»A veste, kje so Šebrelje?« »Ne …«
»Divje babe poznate?«
»O ja, teh je pa dosti …« je sogovornik previden.
»Mislim Divje babe in neandertalsko piščal, zanju ste že slišali, kajne?«
Sogovornik zdaj olajšano prikima, seveda, o tem najstarejšem glasbilu na svetu je že slišal.
»No, od tam sem jaz!«
»Aha! Pa babe – ste tam še vedno divje?« Kaj naj naredim drugega, kot da ga samo na dolgo pogledam?

Pisati o Krajevni skupnosti Šebrelje od daleč je hkrati lahko in težko. Lažje zato, ker se z razdalje stvari zgostijo in postanejo preproste; težje zato, ker je moja vas iz otroštva v par desetletjih postala drugačna. Navduševanje nad dobrimi starimi časi je odveč, a če bi videli tisto polje Ivančkove ajde, ki je nekoč pobelila septembrske dni, vohali ribez v Pagonovem in Palekovem nasadu, s kosci in grabljicami šli v Vrhe kosit, če bi slišali Završčkarskega Janeza praviti epske zgodbe, bi me razumeli. Namesto ajde so zdaj hiše, nad nekdanjim ribezom igrajo nogomet in Vrhi se počasi zaraščajo. Tako gre to. V Šebrelje se pride z vseh štirih strani neba: na jugu iz Stopnika po zdaj že dokaj široki in dovolj udobni cesti, ki nič več ne spominja na pod Italijani zgrajeno makadamsko pot; z vzhoda iz doline Kanomljice čez Oblakov in Šebreljski vrh po makadamu, s severa iz Jagršč po dokaj ozki poti in z zahoda peš iz doline Idrijce po stari mulatjeri do sv. Ivana. Ta pot je najlepša. Ko pridete na vrh, pa se odprejo prijazne ravni, obrobljene z gozdiči in z razgledi do Peči, Kojce, Porezna, Blegoša in še dlje. Od zgodnje pomladi na tamkajšnjih travnikih ali v previsnih stenah pod planoto cveti čuda cvetja: dlakavi sleč, telohi, zlato jabolko, pasji zob, šmarnice … raj za botanika.

Gremo naprej v vas? Ali vasi?

Šebrelje (nar. Šebrejle, prebivalci so Šebrejlenci, vas je od vseh naselij v občini Cerkno umeščena najbolj južno) namreč sestavljajo štirje zaselki: Dolenja, Srednja in Gorenja vas ter Kurji vrh. Nekdanjo umeščenost v prostor, ki je vas delala še lepšo, je skazila stihijska pozidava v minulih 40 letih. Statistični urad RS pravi, da ima vas ob 137 stanovanjskih enotah 333 prebivalcev v 110 gospodinjstvih, seveda je nekaj več žensk kot moških. Število vaščanov v zadnjem obdobju ne upada, kar je dobro – največ prebivalcev (900) pa je to območje imelo leta 1860. Začetki kraja sicer segajo v 12. ali celo 11. stoletje, a njegovega imena etimologi še niso dognali. V tolminskem urbarju iz leta 1377 je izpričanih 13 kmetij v kraju Sibrielge (1633. leta pa je zapisano ime Subrelia).

Iwančkau je lita 47 morau piš jet w Idrje. Je wstau uab treh zjutre pa je šou čez Uablakaw Wrh. Uab sedmih je že pršu gar na ta star plac. Pa glih takrat prpejle kamjon uad Kmetijske zadruge pa nardi an kruog pa placu. Uadpre šofer wrata pa zawpije: »A j kdu za Šebrejle, ka grem glih gar?« »Ka je glih taka prilka, pa grem,« reče Iwančkau pa se uadpejle, brez de bi ki urediu. Je rajš ta druj dan še ejnkrat ustau…

Leta 1866 je vas z odcepitvijo od Šentviške Gore postala občinsko središče (do leta 1927). Vaščani so volili svoje župane, ustanovili hranilnico in posojilnico, izrednega pomena je bila ustanovitev Kmetijsko–bralnega društva (1883). Šebrelje so v tem pogledu prednjačile med vasmi na Cerkljanskem, svež zrak je mamil celo gosposke letoviščarje iz Trsta. Potem se je začela velika vojna, prva svetovna vojna, v rob planote so se zarezali rovi in kaverne, ki so jih gradili Bošnjaki – sestavljali so del obrambne črte z Bukovega na Reko pa do sv. Ivána in po zahodnem robu planote na Oblakov Vrh in Vojsko. To je bilo zaledje soške fronte, vas pa je bila v negotovosti, ali se ne bo fronta premaknila do sem. Ni se. Vojna se je končala, spomenik na pokopališču ob farni cerkvi sv. Jurija, postavljen že leta 1922, pa opominja na krvavi davek 46 fantov in mož – ko so leta 1922 spomenik odkrili, so se slovesnosti udeležili tudi slovenski poslanci v rimskem parlamentu. Ta slovesnost je bila med zadnjimi na okupiranem Primorskem. Junija 2015 ob žegnanju so pri cerkvici sv. Ivana odkrili znamenje v spomin na tedanje dogodke in predstavili pred kratkim pridobljene zapiske iz dnevnika c. in k. polkovnika Aloisa pl. Harla.

Med drugo svetovno vojno je vas pekel utrpela leta 1944, ko so Nemci 9. junija požgali skoraj vse hiše in ustrelili šest nedolžnih ljudi, nekaj pa so jih odpeljali v koncentracijsko taborišče. Dolgo so hiše kazale sledove gorja – ljudje pa tudi.

Vasi se je kljub odmaknjenosti od večjih središč, slabi cesti, brez »državne« elektrike (električni tok so si vaščani zagotovili z dvema vaškima elektrarnama) in s štjernami za kapnico uspelo ohraniti – prišla je elektrika, ljudje so napeljali vodovod, konec 70. let poskrbeli za boljšo cesto, pripeljal je avtobus, zapel telefon … Šihti v Cerknem, Spodnji Idriji, Idriji in Tolminu so omogočili nove hiše. Stare korenine, ženske in moški tudi originalnih čudi, so odšli, a življenje v vasi ostaja: seveda imajo gasilsko društvo, športno društvo, Texas pa je itak eden najoriginalnejših klubov daleč naokrog, v zabavo mladim po srcu in kdaj v zgražanje starejšim.

Je bil patres lita 76. Fajn je treslu, ma sa pubi še kar sedil v zadružnem dumu. Neč jeh ni zmatilu. Je pa prleti Hantava Vida čedal, je Jakaba – sinajeska: »Jakap, pel hitra avta w garaža, ka je patres!«

Šebreljski želodec

Nekoč me je ljubljanski sodelavec vprašal, kaj da je največja slovenska skrivnost. Ne vem. »Šebreljski želodec. Vsi vedo zanj, jedel pa ga še nihče ni!« mi je zabrusil.

Izdelovanje šebreljskega želodca sega že od 100 do 200 let v preteklost. Šebrejlenci se še danes ukvarjajo z izdelavo tega suhomesnatega izdelka, ki so ga nekoč prodajali predvsem na Primorsko, od Gorice do Trsta. Šebreljski želodec je sicer od leta 2004 prvi slovenski zaščiteni izdelek z geografsko označbo – obeta pa se, da bo na trgu kmalu več te dišeče mesene omame.

Divje babe

Sredi strmega skalnatega pobočja pod cerkvijo sv. Ivana pa je zajedena največja šebrejlenska znamenitost – jama Divje babe, zdaj arheološki park. Kraška jama je postala znana leta 1995, ko so med izkopavanji Ivana Turka in Janeza Dirjeca z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU našli domnevno neandertalčevo piščal, ki velja za najstarejše glasbilo na svetu. Skrivala se je v ostankih ognjišča, narejena pa je iz stegnenice mladega jamskega medveda. Piščal je po najnovejših ocenah stara približno 55.000 let, hranijo jo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani. Med izkopavanji so od leta 1978 našli kosti 58 vrst živali, največ jamskega medveda, več sto kosov orodja in ostanke približno tridesetih kurišč. Samo kosti jamskega medveda so do zdaj iz jame odpeljali že več kot dve toni.

Vaško turistično društvo pod novim vodstvom Anje Tušar si želi v Divje babe pripeljati več obiskovalcev. Jama je sicer zaradi strmega dostopa in netopirjev, prezimujočih v njej, zaprta od konca oktobra do marca. V pomoč obiskovalcem je tudi spletna stran, ki predstavlja celotno planoto.

In še znani Šebrejlenci: Andrej Pagon – Ogarev je bil časnikar in domoznanski pisatelj; duhovnik Ivan Rejec je bil narodni buditelj med obema vojnama na Primorskem; duhovnik Janez Lapanja je zaslužen za Plečnikovo cerkev na Ponikvah, duhovnik Otmar Črnilogar je bil filolog, prevajalec, planinec, eden največjih slovenskih alpinistov je bil Slavc Svetičič – umrl je v steni Gašebruma v Himalaji, sliši se o glasbeno–igralskih D’Butls, največkrat pa je na Klekljarskem festivalu v idrijskem risu zmagala Anica Lapanja.

Mirjam Furlan Lapanja, Šebrejlenka, lektorica na začasnem delu v Ljubljani, dela v skladu z maksimo nekega pametnega človeka: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«

Rada ima cerklajnsku narečje, knjižno slovenščino, film, botaniko, glasbo, ustvarjalne ljudi in vse lepo – ne vedno ravno v tem zaporedju. Je strastna bralka, poslušalka in kdaj pripovedovalka. Verjame, da ljudje hočejo biti dobri, jo je pa kdaj strah za našo civilizacijo.