KS Podlanišče: Nekje mora biti tista dolina

0
611

Krajevna skupnost Podlanišče danes šteje manj kot 250 ljudi. A kljub majhnosti je te kraje v preteklih desetletjih preko televizijskih zaslonov videla vsa Slovenija. Na Škofjah so namreč posneli zaključni prizor legendarnega filma Franceta Štiglica Dolina miru. In še danes mnogi pohodniki, na pohodniški transverzali Via Alpina, ki prečka tudi vas Podlanišče, iščejo – kaj drugega kot – mir.

Krajevna skupnost Podlanišče, ki se razprostira na vzhodnem delu Cerkljanske, je po številu prebivalcev na predzadnjem mestu med krajevnimi skupnostmi v občini. Sestavljajo jo tri vasi: Podlanišče, Podpleče in Cerkljanski vrh, v katerih skupno živi 248 ljudi, od tega v Podlanišču 146, v Podplečah 26 in v Cerkljanskem vrhu 76. Od prvega popisa prebivalstva leta 1948 se je število prebivalcev občutno zmanjšalo. Takrat jih je namreč v vseh vaseh skupno živelo 429; v Podlanišču 171, v Podplečah 65 in v Cerkljanskem vrhu 193. Značilnost krajevne skupnosti je razpršenost gospodinjstev, saj z izjemo zaselka na prelazu Kladje ni strnjenih naselij. Razlog za to je verjetno dejstvo, da so za krajevno skupnost Podlanišče značilne po površini razmeroma velike domačije.

Naselbine iz rimskih časov

Čeprav na območju krajevne skupnosti Podlanišče ni javnosti bolj poznanih zgodovinskih najdišč, pa je vendarle tudi na tem območju marsikaj zanimivega. V Podplečah je registrirana naselbinska postojanka iz rimskih časov, vendar izkopavanja niso nikoli stekla. Prav tako naj bi tam potekal rimski zid. Ostanki rimskih utrdb pa so vidni na vrhu Šance. Na kmetiji Pr’ Ratovžu v Podlanišču stoji kamnita miza z letnico 1797. Nedaleč stran, pod hribom Škofje, ki je zaradi lepega razgleda na Cerkljansko in lahkega dostopa priljubljena pohodniška destinacija, je bil nekoč rudnik bakra. Leta 1851 je bila tu ustanovljena rudarska združba Škofje za iskanje in pridobivanje bakrovih rud. Z rudarskimi deli so zaradi gospodarske krize prenehali konec leta 1872. Rudnik so po okupaciji ponovno oživili Italijani. Deloval je do konca petdesetih let. Leta 1966 je Geološki zavod odprl nov rov, a so ugotovili, da izkopavanje rude ne bi bilo gospodarno.

Opomin na vojne grozote

Na kmetiji Na Lanišeh se je leta 1808 rodil Mihael Peternel, slovenski rimskokatoliški duhovnik, profesor, naravoslovec, polihistor in politehnik samouk. Bil je dober učitelj, praktik in samouk. Njegova dela izpričujejo tudi izredno skrb za domačo besedo. Praktično ni področja v takratnem naravoslovju, na katerega se ne bi spoznal. Sodeloval je tudi z dr. Francem Močnikom, rojenim v Cerknem. Prav na njegovo pobudo je bil imenovan za prvega ravnatelja novoustanovljene trirazredne ljubljanske realke. Funkcijo je opravljal med letoma 1852 in 1860.

Na Cerkljanskem skorajda ni kraja, ki ne bi opozarjal na grozote vojn in tiste, ki so se dogajale po vojni. Na Lajšah v Cerkljanskem vrhu stojita kapelica in spomenik, ki opozarjata na zločin, ki se je zgodil tam. Vzrok za poboj domačinov iz Cerknega je bil nemški napad na partijsko šolo v Cerknem, 27. januarja 1944. Nemci so ta dan postrelili 44 tečajnikov. Partizanski voditelji so krivdo za nemški napad pripisali predvsem vernim domačinom, ki pa so bili nedolžni. Naredili so spisek petnajstih oseb, med katerimi sta bila oba cerkljanska kaplana Lado Piščanc in Ludvik Sluga. Obtožili so jih izdaje, jih 2. februarja zvečer odpeljali na Lajše, naslednji dan pa postrelili in zmetali v kraško brezno.

‘Talerčki’ in Zaganjalka

Vsakdo s Cerkljanskega, ki zna smučati in obiskuje smučišče na Črnem Vrhu, najverjetneje pozna vlečnico, ki ji pravimo ‘talerčki’. Ne vedo pa vsi, da je bila ta sedežnica prvič postavljena v Cerkljanskem vrhu, na domačiji Pr Kacinu, kjer so se Cerkljani kar nekaj let zabavali na snegu.

Zanimivo hidrološko naravno dediščino krajevne skupnosti Podlanišče predstavlja izvir Zaganjalka pod Cerkljanskim vrhom, v Volkovi grapi blizu domačije Zakrog. Gre za zanimiv kraški pojav, za katerega je značilno spreminjanje pretoka vode. Ob običajnem pretoku traja sedem minut, preden voda skoraj presahne in ponovno izbruhne iz globine.

Dolina miru

»Ta dolina ni bila prava, Marko. Mogoče je pa tista dolina ta prava, Marko. Nekje pa mora biti tista dolina.«

Lottie (Evelyne Wohlfeiler) v filmu Dolina miru, 1956

S temi besedami in pogledom na Cerkljansko, kamor se v iskanju doline brez vojne zatečeta jokajoči vojni siroti, se zaključi legendarni film režiserja Franceta Štiglica Dolina miru. Prizor, ki nikogar ne pusti ravnodušnega, so sredi petdesetih let minulega stoletja posneli na 974 metrov visokih Škofjah v krajevni skupnosti Podlanišče.

Dolina miru, jugoslovanski vojni film iz leta 1956, prikazuje pretresljivo zgodbo o nemški deklici Lottie (Evelyne Wohlfeiler) in slovenskem dečku Marku (Tugo Štiglic), ki po pripovedovanju dekličine babice iščeta dolino, v kateri ni vojne. Marko je prepričan, da gre za kraj, kamor je hodil na počitnice k stricu. Otrokoma se na poti pridruži ameriški pilot Jim (John Kitzmiller). A »dolino miru« napadejo Nemci in ubijejo Jima. Otroka zbežita in nadaljujeta iskanje obljubljene doline.

Film je bil leta 1957 predstavljen na filmskem festivalu v Cannesu, kjer je John Kitzmiller za vlogo narednika Jima prejel nagrado za najboljšega igralca.

Največji napor za kolesarje

Najbolj odmeven dogodek, ki se odvija tudi v Podlanišču, je vsakoletni Maraton Franja, najbolj množična prireditev za rekreativne kolesarje v Sloveniji. Prvi maraton je bil izveden 22. julija 1982. Od takrat je vedno najtežji del trase in najvišja točka prelaz Kladje (787 m). Krajevna skupnost Podlanišče tam vedno pomaga pri pripravi postojanke za kolesarje.

Zgled sožitja človeka in narave

Za vse, ki prisegajo na domač sir in mlečne izdelke, je prava destinacija kmetija Na ravan v Cerkljanskem Vrhu, kjer se ponašajo z lastno znamko sira Očanc. So tudi letošnji prejemniki Bevkove nagrade Občine Cerkno. Dejavnost sta začrtala že pokojna zakonca Groegl, nadaljujeta pa jo Judita in Marjan Demšar s svojimi številnimi otroki, ki skrbijo za uspešno promocijo sonaravne prehrane s Cerkljanske. Družina in njihova dejavnost sta vitalen zgled sožitja med človekom in naravo.

Želijo nove prostore

Na območju KS Podlanišče so leta 1934 domačini na prelazu Kladje, v naselju Podlanišče, zgradili objekt, ki je služil za mlekarno, kasneje tudi za šolo. V tem objektu so še danes zbiralnica mleka in prostori krajevne skupnosti. Kasneje je bil na Kladju zgrajen še en objekt, kjer sta bili mlekarna in trgovina, vendar danes sameva.

V zadnjem letu so bili v krajevni skupnosti urejeni ekološki otoki v vseh vaseh. S pomočjo gasilcev PGD Planina – Čeplez so bili očiščeni propusti. Trenutno poteka tudi urejanje makadamskih cest. Krajevna skupnost si zadnjih nekaj let vse intenzivneje prizadeva, da bi zgradili nove prostore za njeno delovanje, saj so obstoječi v zelo slabem stanju. Primernejše prostore bi potrebovali tudi vsi, ki se na tem območju še ukvarjajo s proizvodnjo mleka, saj za zbiranje mleka potrebujejo ustrezno mlekarno.