KS Bukovo: Ljudje pod Kojco

0
1212

Krajevna skupnost Bukovo leži na zahodu cerkljanske občine in se po površini uvršča med večje krajevne skupnosti.

Šteje okoli 220 prebivalcev, ki živijo v več vaseh in zaselkih pod Kojco, kopastim hribom, ki je s svojo posebno lego in obliko še kako viden in prepoznaven že od daleč. Na vrhu, ki pravzaprav ni vrh, ampak ravnica, so bile včasih košenine. Danes je tam klopca, od koder se lahko razgleduješ daleč naokoli ali pa se nanjo uležeš in gledaš naravnost v nebo nad sabo.

»Iti na vrh Kojce« je za marsikaterega domačina nekaj, kar je treba narediti vsaj enkrat na leto.

Par sto metrov pod vrhom so okoli hriba kot venec nanizane vasi, zaselki in samotne domačije.

France Bevk je Zakojco takole opisal:

»Meri jo, kakor hočeš, ne izmeriš je v pol ure od spodnjega do gornjega konca. Poglej jo od katerekoli strani, od blizu ali iz daljave, nikoli se ti ne odkrije v celoti. Ta ali ona hiša se je skrila v kakšno rupo, se potuhnila za skale ali za gosto skupino dreves…«

Podobno bi lahko zapisali tudi za vse ostale vasi in zaselke.

In kakšen je razgled izpod Kojce? Iz vsakega okna in vsake poti nekoliko drugačen. Če ti pogleda ne zakriva smreka, potem vidiš Police in Šebreljsko planoto, nekje zadaj daleč slutiš Golake, tik pred tabo Bukovski vrh, in zadaj, za njim, veš, da je Šentviška planota. »V kotu« je Matajur in potem Peči s Črno prstjo, iz Zakojce pa seveda dobro vidiš Porezen.

Uro dol, dve uri nazaj gor

Vas Bukovo je majhno gručasto naselje na pobočju Kojce in središče krajevne skupnosti. Od daleč je vidna cerkev sv. Lenarta na robu vasi. Do nje je od najbolj oddaljenih domačij dobro uro hoda. Danes o dolžini poti seveda govorimo v kilometrih, saj jih večinoma prevozimo. Včasih so oddaljenost merili v urah hoda. Dobro uro v dolino, dve uri nazaj v hrib. Do Bukovega lahko pridete iz več smeri. Vse poti so ovinkaste, strme, tu in tam ozke in potrebne popravila, a za razgled ne boste prikrajšani!

Iz doline mimo Laharn, Žabž, Selc, Kojce in Krtečn mimo Bukovega nadaljujete proti Zakojci. Če pa se iz Cerknega odpravite na Vrh križa, boste imeli pred seboj Jesenico, Orehek in Bukovo s cerkvijo sv. Lenarta na obzorju. V dolino se lahko spustimo po drugi strani, v Baško grapo, če seveda ne zavijemo proti Bukovskemu vrhu, kjer nekaj domačij še spada v KS Bukovo, ostale pa že na Šentviško planoto. Še ena pot vodi v dolino iz Zakojce, v Hudajužno.

Od mul v blatu do asfalta

Koliko časa so ti kraji naseljeni, ne vemo natančno. Domnevajo, da so ljudje tod živeli že v pradavnini. Obstajajo pa dokumenti o nastajanju župnije in gradnji cerkve na Bukovem, kjer naj bi bila leta 1747 ustanovljena kaplanija. Po ljudskem izročilu naj bi tu že par stoletij prej stala lesena cerkev. Obstaja tudi nekaj legend o ljudeh, ki so z delavnostjo in vero želeli ohraniti svoje domove potomcem. Najbolj poznana je zgodba iz časov turških vpadov.

Turška vojska je neke sobote proti večeru šla proti vasi iz smeri Baške grape. Ko so prišli do vrha Bukovskega sedla, so zaslišali zvonjenje iz cerkve sv. Lenarta, saj so se vasi med sabo z zvonjenjem opozarjale na to, da gredo Turki. Poveljnik je na zvonjenje odgovoril: »Le zvoni, le zvoni, a še nocoj bodo moje mule na tvojem oltarju oves zobale in moji vojaki bodo iz tvoje čaše vino pili!« Ko so hoteli nadaljevati naprej proti vasi, so se jim mule začele pogrezati v blato in morali so se obrniti nazaj. Še sedaj se tisto mesto imenuje »V žrelu«.

Sredi prejšnjega stoletja je bila večina prebivalcev še vedno odvisna od tega, kar so pridelali doma. Ljudje so po opravkih in k zdravniku hodili peš, v Cerkno, na Grahovo, v Hudajužno in potem naprej z vlakom na Jesenice in v Tolmin. Tu pa tam je imel kdo moped, predvsem tisti, ki so se odločili in hodili na delo v Anhovo, na Jesenice ali še kam dlje. Največjo spremembo je prinesla možnost rednega dela in zaslužka v Cerknem, na Eti. Ljudje, posebno mlajši, so lažje prenovili hiše, kupili avto, stroje, si privoščili tudi počitnice. Po glavni cesti je začel voziti avtobus in makadam je prekril asfalt. A razvoj je odnesel šolo, trgovino, gostilno in še kaj.

Nihče ne bo delal namesto nas

Danes je krajevna skupnost živa in dejavna. Pogled nazaj in stik s koreninami vplivata tudi na sedanji čas, potrebna pa je usmerjenost naprej.

»Kdor tu živi, ve, da se nič ne naredi samo in da od drugje tudi ne bo nihče prišel in namesto nas kaj naredil. Za skupne stvari je treba stopiti skupaj, se dogovoriti, zbrati denar, postoriti, kar je treba. Potem šele lahko vprašaš, če nam dajo, kar nam pripada tudi kot državljanom,«je odločen predsednik KS Silvo Jeram. Že peti mandat je na tem mestu. Vesel je za vse, kar se je in se še premika v pozitivno smer.

»Dolgoletno delo seveda pobere kar veliko energije in časa, a se tudi marsikaj naučiš in odpreš marsikatero pot. Spoznaš, da k cilju pripomore to, da veš, kaj bi rad, da pričakovanja postavljaš v okvir realnih možnosti. Ko grem na občino v Cerkno,vem, da ne bom prišel na Bukovo čisto praznih rok. Je pa treba biti priden, vztrajen, deloven.« »Med nami je tako kot povsod. Tudi na sestankih se včasih kar zelo krešejo mnenja. Različni smo, pa ni nič narobe s tem. Ko gre zares, pa stopimo skupaj. In to je pomembno,«pravi Irena, ki je tudi članica sveta.

Vsak skupni projekt zahteva nekaj energije, volje, denarja in dela. Odločitev za izgradnjo novega skupnega objekta, v katerem bi potekale vse dejavnosti, je bila gotovo zelo korajžna poteza. Najprej je bilo treba preseči razmišljanje, češ, kaj nam bo to, še ena stavba, ki bo samevala … Nato pa seveda denar in delo. Od leta 2010 je Dom krajanov Bukovo stavba, v katerem imajo svoj prostor gasilci, mladi, KS. V dvorani se odvijajo kulturne in družabne prireditve. Prav tako krajani skrbijo tudi za cerkev, ki je pomembna za kraj. V zadnjih letih so obnovili streho zvonika in cerkveno uro ter uredili okolico.

Večina sredstev in dela je namenjena vitalnim skupnim zadevam: ceste, zagotavljanje ustrezne vode, urejenost okolja, telefonija. To so vedno aktualne zadeve. A tako je življenje! Po dolgem vztrajanju in pritiskih so se končno pričela dela za vzpostavitev novih optičnih povezav, ki bodo vaščanom omogočile normalno telefonijo in dostop do interneta. To je bilo po veliki škodi, ki je bila povzročena ob žledolomu, nujno. Prav tako upajo, da bo v letošnjem letu 2014 po petih letih odprta cestna povezava Zakojca – Hudajužna. Zaradi zemeljskega plazu je cesta neprevozna. Denar je težko zbrati. Tu gre za dogovor in prispevek tolminske in cerkljanske občine ter krajevnih skupnosti. V zaključni fazi so podpisi pogodb za asfaltacijo cest v zaselku Selce. Gre za sicer krajše poti, a za posameznike še kako pomembne.

Nekaj za dušo

Pisati o načrtih je zelo nehvaležno. Ali je že čas, da se začne naglas govoriti o športnem igrišču v tej mali krajevni skupnosti? Seveda je. Enkrat bo!

Vsak človek piše svojo zgodbo, in z nekaj vrsticami se zagotovo vključi tudi v zgodbo, ki nastaja v kraju, kjer živi. Poskrbeti je potrebno za telo in dušo in tudi v kraju je tako. Lepe hiše in dobre ceste niso edini pogoj za srečo.

Ljudje potrebujemo nekaj »za dušo«, lepo je dobiti in tudi deliti z drugimi. Od tod tudi društvena dejavnost v krajevni skupnosti. Pri večjih prireditvah sodelujejo kar vsi krajani, vsak po svojih močeh. Poleti je veselo v Zakojci, prav tako tudi jeseni ob Bevkovi domačiji, župnija praznuje farnega zavetnika sv. Lenarta v začetku novembra; še vedno se vsaj ob praznikih radi vračajo pod Kojco vsi, ki jih je življenje odpeljalo drugam.

Vsak nosi v sebi različne talente in sposobnosti. Nuša je mlada in perspektivna tekmovalka v orientacijskem teku, Tone je poznan med radioamaterji, Jože kot organizator spominskih dogodkov iz naše polpretekle zgodovine, vsako poletje so aktivni kosci in grabljice, na tekmovalnem področju seveda, Flandrovi s turistično dejavnostjo, in še kdo.

Turistično društvo Pod Kojco

Branko Mavrič, predsednik: »Društvo je bilo ustanovljeno na 100. obletnico rojstva rojaka Franceta Bevka, pred 27 leti. Tudi Bevkova beseda je vzpodbuda in zaveza, da ohranjamo kulturno in etnološko dediščino ter jo posredujemo mlajšim rodovom. Vsako leto pripravimo prireditev Poletje pod Kojco. Z društvom Baška dediščina in LTO Laufar organiziramo Bevkov pohod

PGD Bukovo – Zakojca

Primož Rupnik, poveljnik: »Društvo je bilo ustanovljeno leta 1981 in šteje 145 članov. Povezuje vse kraje pod Kojco. Teren je obsežen in zahteven. To se je še posebej pokazalo pozimi 2014, ko je bilo več kot teden dni vsak dan na terenu 30–40 gasilcev. Poleg prostorov v novem Domu krajanov smo leta 2014 dobili tudi novo gasilsko vozilo, ki smo ga poimenovali Podkojčen. Služil bo vsem krajanom, ki nas zelo podpirajo.«

KUD Iris

Petra Jeram: »ŽPZ KUD Iris Bukovo deluje od začetka leta 2011. V njem prepeva deset pevk, vodi jih Vojka Svetičič. Prepevajo ljudske pesmi, v zadnjem času tudi umetne. Delijo jih s poslušalci na vsakoletnih nastopih na širšem Cerkljanskem in tudi Idrijskem. Enkrat do dvakrat tedensko se pevke zbirajo na pevskih vajah v prostorih Mladinskega kluba Šeškarji v Domu krajanov.«

KUD Šeškarji

Friderik Mavrič, predsednik: »Še smo tu! Društvo deluje dobrih deset let. V prostorih društva je živahno predvsem ob koncu tedna. Prirejamo turnirje v namiznem nogometu in se jih udeležujemo tudi drugje. Imamo tudi ekipo v malem, uličnem nogometu. Tradicionalno organiziramo: nočni pohod na Rodne, prvomajsko kresovanje, miklavževanje in praznično decembrsko prireditev.«