Bevkovo leto v Mestnem muzeju Idrija

Vir slike: Spletna stran OŠ Cerkno

0
20

Na dan slovenskega kulturnega praznika, 8. februarja, so se učenke 7. in 8. razreda, Manja Sirnik, Maja Cvek, Ajda Močnik, Jana Lapanja, Maya Marina Moravec, Neža Lapanja, Neja Čeplak, Lara Purgar in Sara Golob, udeležile otvoritve »Bevkovega leta« v Mestnem muzeju Idrija na gradu Gewerkenegg. V Bevkovi sobi smo ob branju mladinskih povesti in spominov obeležili 130-letnico rojstva in 50-letnico smrti domačega pisatelja Franceta Bevka. Učenke so tekom šolskega leta pod mentorstvom učiteljice Mojce Lipužič Moravec po pripovedi sorodnikov in znancev zapisale še zadnje drobce spominov na pisatelja in jih na dan praznika v celoti predstavile prijetni družbi poslušalcev iz Idrije in Cerknega.

Pripovedovali so:

Dora Kikelj (Jana Lapanja), Anica Razpet (Sara Golob), Marko Pajntar (Maja Cvek), Jožica Purgar, Vojko Bevk in Hermina Bevk (Neža Lapanja), Ladko Čelik (Manja Sirnik), Dora in Franc Prezelj (Ajda Močnik), Marija in Venceslav Tušar (Ajda Močnik, Lara Purgar, Matija Černigoj), Milena Cankar (Neja Čeplak)

V branje ponujamo kratke izseke iz njihovih zapisov, ki bodo v celoti objavljeni v šolskem glasilu Mlada rast ob koncu šolskega leta:

 France Bevk se je rodil v majhni hišici blizu domačije Pri Jernejcu. Ko je bil France star tri leta, so se preselili na domačijo Pri Volarju. Bili so bajtarska družina, zato so živeli skromno življenje. Oče Ivan je družino preživljal kot čevljar. Otroci so očetu velikokrat pomagali pri delu in France je moral večkrat v Gorico peš po usnje za čevlje. 

Dedkov oče Miha in France Bevk sta bila dobra prijatelja, bila sta iz iste vasi in hodila na isto šolo. Ko sta bila majhna, sta skupaj postavljala količke za igro »krepelat kozo« in sodelovala pri načrtih za novo ograjo na pašniku. Skupaj sta pasla živino in nekega dne se je začela približevati huda nevihta. Tekla sta in tekla, a vseeno nista mogla ubežati nevihti. Začela je padati toča, od nje sta dobila modrice in pritekla je kri, rane so ju žgale in pekle. 

France Bevk je delal na kmetiji, zato je le s težavo našel čas za branje knjig, za pisanje pastirskih pesmi pa si ga je vzel med pašo živine. Zelo rad se je igral razne pastirske igre, poleg tega je s sošolci rad izdeloval piščalke iz vrbovega lubja in streljal na tarče. 

Kot otrok je bil zelo živahen in že zgodaj je kazal številne nadarjenosti, zato so ga zgodaj dali v šole. V šoli pa se je pogosto upiral rabi italijanskega jezika in govoril slovensko, kasneje je bil zaradi ljubezni do materinščine pogosto zaprt. 

Franceta Bevka se domačini spominjajo kot zelo prijaznega, družabnega, uglednega ter šarmantnega gospoda, vsi so ga imeli radi. On pa je najraje imel otroke, z njimi je zelo rad pokramljal. Njegov življenjski napotek otrokom je bil, da naj bodo pridni in naj se veliko učijo, da bodo v svojem življenju postali dobro izučeni ljudje. 

Po značaju je bil zmeraj dobre volje, nasmejan, rad se je pošalil in se je kdaj prav »patriesu vad smiha«. Primerila pa se mu je tudi kakšna nerodnost. Med prihodom na oder, se je spotaknil ob hlod in skoraj padel, nato pa je namesto »dijak« izrekel besedo »divjak«. Slišalo se je tako: »Ko sem bil še divjak …« 

Njegov videz je bil sicer strog, a v njem se je skrivala šarmantnost in družabnost, pogosto se je znal pošaliti, tudi iz sebe. Nekoč ga je njegov dober prijatelj Bavdaš srečal v Idriji in ga nagovoril: »Kaj pa ti delaš tukaj v Idriji, prijatelj moj?« France pa mu je odgovoril tako: »Očetovske dolžnosti!« nato pa v šali nadaljeval: »Vse otroke, ki so brez očeta, pripišite kar meni.« 

Tudi ko je odšel od doma, ni pozabil na domači kraj. K družini se je France Bevk vračal enkrat do dvakrat na leto, lahko pa tudi večkrat. Pisal je sestri, da jih bo obiskal. Navadno je bil oblečen v črn plašč in na glavi je nosil črn klobuk. V vas se je pripeljal v črnem avtu, vozil pa ga je osebni šofer. Vsakič, ko je prišel, je prinesel »kalače«, se usedel k domačim in pripovedoval zgodbe. 

V šoli je bilo vedno napovedano, kdaj bo prišel. Učiteljica nas je vedno opozarjala na obnašanje, naj bomo vljudni. Odpeljala nas je k cesti, da smo tam postavili majhne hišice (iz drevesnih vej in listja). Učenci smo ga zelo nestrpno čakali. Ko je prišel, nas je lepo pozdravil in vsakemu posebej segel v roko. Dobili smo darilca (bombon, brošuro ali kakšno drugo majhno stvar). Ker otroci takrat takšnih daril nismo bili vajeni, nam je to veliko pomenilo. 

France Bevk je obiskal tudi šolo v Gorjah. Takoj je vedel, kateri otrok je iz katere družine. Mojemu prastricu je rekel: »Ja ti si pa Muočnkau, jel de, a ki pamagaš atu walit hlude na žaga.«

Moj dedek pa se najbolj spominja dneva, ko mu je pisatelj povedal, da je sedel v natanko isti klopi, kot sedaj sedi on. 

France Bevk je večkrat prišel v šolo na podelitev bralne značke. Najboljši učenci šole so dobili njegovo knjigo iz njegovih rok. Tiste učence, ki pa jim v šoli ni šlo najbolje, je vsako leto vzpodbujal, da so lahko prav vsi najboljši, če se le potrudijo in dobro poslušajo pri pouku. Eno svojo knjigo pa je vedno podaril za šolsko knjižnico. 

France Bevk je bil kot odrasel velik domoljub, ki je vsak trenutek izkoristil za pisanje in učenje. Svoje ljudi je vzpodbujal, naj govorijo slovensko in to v času, ko so v javnosti morali govoriti italijansko. Domačin, ki ga je srečal v Idriji, ga je vprašal, kam se odpravlja. Še danes se spomnijo, kaj mu je odgovoril: »Grem domov k svojim ljubim Primorcem.«